Novinarka in vrtnarka Kornelija Benyovsky Šoštarić, avtorica priljubljene oddaje HRTV »Vrtnarka« (»Vrtlarica«), je na podlagi svojih bogatih praktičnih izkušenj napisala izredno in zelo navdihujoče besedilo. Zelo veseli ga bodo popolni vrtnarski »zelenci«, obilo koristnih napotkov pa bodo dobili tudi izkušeni vrtni mački, ki morda doslej ekološki pridelavi hrane še niso posvečali pozornosti, ki si jo ta zasluži.

V »Zelenem kvadratu« spoznamo življenje in delo na ekološkem vrtu: od uvodne priprave parcele, prek gnojenja in plemenitenja tal, odločitve o izbiri rastlin in kultur, ki jih bomo gojili, njihove nege med letom, do pobiranja pridelka. Avtorica nam pokaže, kako prek spoštovanja naravnih zakonitosti v bujnem in morda na prvi pogled ne ravno kultiviranem vrtu priti do okusnih in zdravih plodov. In to brez uporabe umetnih gnojil, pesticidov in genetsko spremenjenih semen.

Kornelija Benyovsky Šoštarić, sicer diplomantka agronomije in urejanja krajine, je rojena v Zagrebu. V otroštvu in mladosti ni imela »stika z zemljo«, izjemo je predstavljalo nekaj cvetličnih lončkov na maminem in babičinem balkonu. Da se bo zares lotila vrtnarjenja na lastnem, ekološko obdelanem vrtu, se je odločila šele po rojstvu hčerke. Od tedaj se, ker med tednom še vedno živi v Zagrebu, vsak vikend posveča svojemu zelenemu kvadratu, ki je dokaz, da je mogoče odlično sadje in zelenjavo pridelovati na majhnem kosu zemlje, če le imamo čas, da ga obiščemo vsaj enkrat na teden.

Bivanje in delo v mestu na eni strani in vrtnarjenje na drugi se torej ne izključujeta, enako velja za naravi prijazno biološko pridelavo in bogat pridelek. »Zeleni kvadrat« dokazuje, da je moč stanovanje in službo v mestu kombinirati z občasnim, a rednim delom »na kmetih«, na zemlji, kar je moč razviti v zanimiv, kreativen, zdrav in na stiku z naravo temelječ življenjski slog. Zdrava hrana, ki jo tako pridelamo, je zgolj en od koristnih in zdravih vidikov takega načina življenja.

Pri pripravi dela je avtorici s fotografijami, ki jih je posnel na njunem čudovitem vrtu v hrvaškem Zagorju, pomagal soprog Nino Šoštarič. Rezultat je bogato ilustrirana knjiga, ki nas ob praktičnih primerih po korakih popelje prek načel ekološkega vrtnarjenja. Na hrvaškem, kjer je izšel izvirnik, je knjiga naletela na izjemen odziv: lepo število mesecev je prebila na vrhu lestvic najbolje prodajanih knjig, kar nekaj časa pa je prebila celo na prvem mestu.

Za naše bralce je še posebej zanimiv vidik knjige, da je narejena na podlagi praktičnih izkušenj v okolju, kjer so razmere podobne ali celo enake kot v Sloveniji: knjiga »se dogaja« le streljaj od meje s Hrvaško, v hrvaškem Zagorju.

O avtorici »Zelenega kvadrata« Korneliji Benyovsky Šoštarić

Kornelijia Benyovsky Šoštarić se je želela zapisati slikarstvu, a se je zaradi nasprotovanja staršev vpisala na študij agronomije in urejanja krajine. Po končani fakulteti se je najprej poskusila kot oblikovalka vrtov. Kot novinarka je začela v TV oddaji »Dobro jutro«, v okviru katere je pripravljala prispevke o urejanju vrtov. Sčasoma je svoj angažma na HRTV razširila, specializirala se je za teme o zdravi prehrani, zdravem načinu življenja in ekologiji.

Hrvaški kmetovalci so si jo zapomnili po več kot 150 prispevkih v okviru kmetijske oddaje »Plodovi zemlje« na temo, kako preiti na ekološko pridelavo hrane, od septembra 2011 pa ima Kornelija Benyovsky Šoštarić lastno polurno oddajo »Vrtnarka« (Vrtlarica«) v udarnem nedeljskem terminu HTTV.

Kornelija je najbolj vesela, ko lahko obuje gumijaste škornje in se posveti svojemu vrtu. Pri svojem delu in hobiju je pozorna na vsako malenkost, njene reportaže so strokovne, a hkrati jasne in razumljive, predvsem pa, in to je najbolj pomembno, zanimive. Ljudem se trudi razložiti, da delo na zemlji ni muka, da je vrtnarjenje užitek, ki lahko predstavlja pomemben del življenjskega sloga.

Kornelija Benyovsky Šoštarić v predgovoru h knjigi »Zeleni kvadrat, zdravje iz organskega vrta«

Če bi bili za rast rastlin dovolj le dobri nameni in ljubezen, bi se nihče nikoli ne lotil pisanja knjig o vrtnarstvu in tudi jaz bi se s tem ne trudila. Zato sem prepričana, da imajo lepe in uspešne vrtove le tisti, ki radi berejo in eksperimentirajo. Ne verjamem v zgodbice o posameznikih s čarobnimi zelenimi prsti ali o tistih, ki jim nikoli nič ne zraste. Če vas nekaj zares zanima, boste prav gotovo uspeli.

Tudi moje vrtnarsko znanje je rezultat številnih prebranih knjig, eksperimentov, uspešnih poskusov, pa tudi napak. Čeprav sem na agronomski fakulteti diplomirala iz vrtnarstva in oblikovanja krajine, sem se do resničnih spoznanj o rastlinah in naravnih pojavih dokopala predvsem zahvaljujoč proučevanju narave. Seveda ne zanemarjam svoje klasične agronomske izobrazbe, a številna spoznanja, o katerih pišem, na fakulteti le bežno omenijo. V mislih imam predvsem vpliv sodobnega kmetijstva na okolje, vseprisoten problem, pred katerim si mnogi strokovnjaki še vedno zatiskajo oči.

No, tega ne počno le strokovnjaki. Svoje prepričanje o nujnosti odstranjevanja neželenih organizmov so prenesli na ljudi, katerih znanje o resnični povezanosti naravnih pojavov in organizmov pogosto temelji na povsem napačnih predpostavkah. Narava je velikanska enačba, katere rešitev se nikoli ne skriva v odstranjevanju neznank. Zato večino ljubiteljev rastlin na žalost še vedno najbolj zanimajo sredstva za zaščito rastlin, pravilneje rečeno strupi, zato tudi mene najpogosteje sprašujejo, s čim naj škropijo to ali ono rastlino ali kako naj pobijejo krte in jih za vedno preženejo iz svoje urejene in s predsodki ograjene pokrajine. Tisti drugi, ki se ne ukvarjajo s pridelavo sadja in zelenjave, temveč samo z okrasnim rastlinjem, pa bi radi, da so njihovi vrtovi kot sobe na prostem, čisti in sterilni. Pri tem izključevanju ni prostora za neželene živalce, kvečjemu tu in tam za kakšnega pisanega metuljčka ali domačo muco, kot to ustreza merilom družinskih stereotipov.

Krti, pajki, netopirji in kuščarji so na črni listi, čeprav so vsi po vrsti koristne živali, ki se hranijo s številnimi škodljivci. Pomembna je torej estetika, medtem ko se o naravi razmišlja premalo ali pa se sploh ne.

Vrsto let sem se ukvarjala z ekologijo in varovanjem okolja, ne samo zasebno, temveč tudi poklicno, saj sem kot televizijska novinarka poročala prav o teh temah. To obdobje mi je v spominu ostalo po obdelavi gromozanskih količin informacij, povezanih z zapletenim omrežjem naravnih pojavov in človeških dejavnosti, ki vodijo do ekoloških katastrof. Spominjam se tudi številnih kritičnih prispevkov, za katere sem naivno verjela, da lahko z njimi spremenim zavest ljudi. A po določenem času mi je postalo jasno, da se takšne alarmantne informacije in besedila le težko dotaknejo človeških src. Za ljudi, ki sem jih nagovarjala, so bile to oddaljene teme, s katerimi se preprosto niso mogli poistovetiti.

Tedaj se mi je posvetilo, da ne smem pričakovati nikakršnih odzivov na svoje zamisli, dokler sem tudi sama le pasivna opazovalka z malo ostrejšim jezikom. Ugotovila sem, da za rešitev rastlinskih in živalskih vrst nisem naredila niti ene konkretne poteze, prav tako pa nisem ničesar naredila niti za lastno zdravje. Še naprej sem kupovala sadje in zelenjavo vprašljive kakovosti, medtem ko je moj lastni košček zemlje ostajal zapuščen in zaraščen. Bila sem kot vsi drugi – ravnodušna in nemočna potrošnica.

Priznam, razsvetljenje ni prišlo samo od sebe. Postala sem mama in lastna odgovornost me je prisilila, da začnem s čiščenjem svoje zaraščene parcelice in se na njej lotim pridelovanja zdrave zelenjave in sadja za svojo družinico. Znova sem vzpostavila preprosti primarni stik z zemljo. Vendar sem tokrat stopala previdno, da bi ne porušila njenega pretanjenega tkanja, strukture, ki navdihuje, pa tudi preseneča s plodovi tako posebnih okusov in vonjev. To je bila moja vrnitev na pravo pot. Znova sem se dobro počutila, ne zgolj zato, ker sem pomemben del življenja znova vzela v svoje roke, temveč tudi zato, ker sem opazila, da zdrav, organski način pridelave rastlin v moj vrt privablja nove prebivalce, ki jih prej v njem nisem videvala. Pojavilo se je več vrst sinic, od nekod je prikolovratil jež, nenadoma je bilo tudi veliko bogomolk, pikapolonic in nenavadno veliko metuljev. Življenje v mojem vrtu je postalo bogatejše.

Približno takrat me je dodatno motiviralo in ohrabrilo še nekaj. Pripravljala sem reportažo o razglasitvi Lastovskega otočja za naravni park in zanimalo me je, kako za varovanje morja skrbijo drugod po svetu. Navdušila me je Nova Zelandija, kjer so v delu svojega morja prepovedali ribolov. Tamkajšnji ribiči so se, prav kot naši, sprva pritoževali zaradi prepovedi ribolova in so na vse gledali skozi prizmo zaslužka, a so po tridesetih letih povsem spremenili svoje mišljenje. V tistem delu morja se namreč življenje ni samo obnovilo, temveč so se ribe, ki so se tam lahko v miru razmnoževale, začele seliti izven meja zaščitenega območja in zadovoljni ribiči so imeli mreže bolj polne kot pred prepovedjo.

Ta primer dokazuje, da lahko pozitivne spremembe v določenem omejenem delu narave vplivajo tudi zunaj svojih meja in tudi drugje spodbudijo obnovo in pozitivne spremembe. Prav to se je zgodilo tudi v mojem vrtu. Ptice ne poznajo meja, in z mojega vrta so obiskovale tudi sosedovega in se na njegovi zelenjavi hranile z gosenicami. Visoko košena trava je postala domovanje številnim koristnim žužkom, ponoči pa tudi kresnicam, ki so se po daljšem času znova pojavile v tistih krajih. Vse te podrobnosti so podžgale mojo domišljijo. Poskušala sem si predstavljati, kako bi bilo videti, če bi tudi moj sosed svoj vrt pričel obdelovati na organski način. Potem bi to ne bil več en sam, temveč dva zelena kvadrata. In če bi jih bilo še več, v okolici, pa v drugih krajih in državah, po vsem svetu … Predstavljajte si, kako bi lahko ljudje, povezani z isto zamislijo, oplemenitili svojo okolico in lastna življenja. Naš planet bi postal mozaik, popisan z milijoni malih zelenih vrtov, ki bi celili rane, prizadete naravi in ljudem. Simbol te zamisli, ki je bila sprva zgolj v moji domišljiji, je postal moj vrt, majhen zelen kvadrat, ograjen z lesenim plotom in razdeljen s stezico iz stare opeke. Zelena oaza biološke pestrosti, ki proizvaja zdravo hrano za mojo družino.

Več kot 150 televizijskih oddaj o organskem vrtnarstvu je posnetih prav v tem vrtu, zato ni nič nenavadnega, da je postal prepoznaven simbol novega načina razmišljanja. Pravi dokaz, da je zamisel padla na plodna tla, pa so številni novi vrtovi v njegovi okolici. Na le nekaj sto metrih zračne črte so se pojavili vrtovi enake kvadratne oblike in velikosti. V njih se križajo vrtne stezice iz stare opeke, po katerih se sprehajajo drugi, zaljubljeni v to preprosto zamisel. Sedaj so to biološka oporišča, v katerih ljudje pridelujejo zdravo hrano in sočasno varujejo naravo. Rodila se je čisto nova protokultura, ki sem jo nehote sprožila in v kateri sem sedaj tudi sama le skromen člen brez možnosti niti želje, da bi jo nadzorovala.

Ta knjiga je rezultat želje, da organsko vrtnarstvo postane del kulture vsakdanjega življenja in da vsakdo, ki stopi v svoj vrt, začuti dih svobode in zadovoljstva, ki ga čutim tudi sama. Obisk vrta zame ni samo priložnost pridelave zdravega sadja in sočivja, temveč tudi zdrava telesna dejavnost, saj ima v njem vsaka kretnja svoj smisel in je vse gibanje naravno. Če bi torej morala opisati svojo filozofijo vrtnarstva, bi to storila z naslednjimi besedami: naravno, sproščeno in z užitkom. Kajti če ni užitka, je bolje ne oditi v vrt. Na naslednjih straneh zato ne pričakujte navodil za naporna opravila in pretirano prekopavanje, temveč napotke o vrtnarjenju za zaposlene ljudi, kakršna sem tudi sama, ki se lahko svojemu vrtu posvetijo le konec tedna. Ne pričakujte niti brezhibno urejenega vrta, temveč bohotno naravo, kjer rastejo številne koristne rastline. Vseeno pa pričakujte tudi svojevrstno odgovornost, reči si drznem celo, poziv, upreti se klasičnemu poljedelstvu in velikim korporacijam, ki obvladujejo industrijo mineralnih gnojil, pesticidov in gensko spremenjenih semen. Naš planet namreč vodijo v onesnaženje in lakoto. Moj ideal so vrtnarji sveta, ki bodo nekega dne prevzeli odgovornost za to, da si bo naš planet opomogel, in ki bodo postali, vsak na svojem zelenem kvadratu, tiha zelena vojska, ki je nihče ne bo mogel zaustaviti.

Iz recenzije Dr. Darka Znaorja

»(…) S klasičnim agronomskim študijem pridobljeno znanje avtorica spretno izkoristi in ga koristno nadgradi ne samo z naknadno pridobljenim znanjem iz strokovne literature, temveč, kar je še koristneje in v naših razmerah edinstveno, tudi z znanjem, ki si ga je pridobila z delom in eksperimentiranjem v lastnem vrtu. Še več, ni je sram priznati, da se je veliko naučila tudi na lastnih napakah! To iskreno priznanje ne govori le o avtoričini človeški širini in samozavesti, temveč bo nedvomno tudi spodbuda in opora vsem bralcem pri njihovih lastnih napakah in morebitnih neuspehih, ki so neizogiben spremljevalec vsakega vrtnarja začetnika.

Knjiga ima tudi svojevrstno buditeljsko razsežnost! Temelji na dolgoletnih izkušnjah agronomke, ki že petnajst let dela kot novinarka na hrvaški televiziji. V oddaji »Plodovi zemlje« ureja in vodi redno rubriko »Abeceda vrtnarstva«, ki se posveča ekološkemu vrtnarstvu v družinskih vrtovih. Več kot 150 televizijskih reportaž o ekovrtnarstvu je posnetih prav v tem vrtu, ki je medtem postal tudi svojevrsten simbol novega načina razmišljanja. Avtoričin poziv, naj »nekega dne vrtnarji tega sveta prevzamejo odgovornost za to, da si bo naš planet opomogel, in naj postanejo, vsak na svojem zelenem kvadratu, tiha zelena vojska, ki je nihče ne bo mogel zaustaviti«, je plemenito in v hrvaških razmerah tudi hrabro dejanje.

Čeprav je v knjigi zelo veliko praktičnih nasvetov, ni napisana kot preprost in splošno veljaven »recept za vsako bolezen«. Nasprotno, avtorica pravi, da mora vsak ekovrtnar, če želi biti resnično uspešen, vedno znova proučevati razmerja in zakonitosti v naravi ter jih uporabljati na način, ki je najprimernejši v njegovih okoliščinah. Skratka, namesto slepega upoštevanja v knjigi zapisanih »receptov« avtorica apelira na to, da jih moramo razumeti zgolj kot smernice. Še več, bralcem svetuje, da mora vsak vrtnar na osnovi lastnih izkušenj in spoznanj razviti lasten slog in uporabljati rešitve, za katere mu lastna praksa potrdi, da so najučinkovitejše.

Avtorica sledi dvema rdečima nitma, za kateri želi, da jima sledijo tudi bralci – varovanju zdravja najbližjih in varovanju zdravja narave in okolja. Na splošno sta vseskozi prisotna skrb in poziv, da s svojimi dejanji v vrtu (pa tudi izven njega) ne poškodujete niti enega metuljčka, kaj šele zdravja in dobrobiti ljudi kot krone mozaika Narave. Morda bo koga, zlasti »prave moške«, tak pristop motil – avtoričina neposrednost, iskrenost in nadarjenost, da zapletene stvari razstavi na preproste sestavine in jih prikaže na preprost in človeške topline poln način. Ti bodo prav gotovo rekli, da je v njenem slogu pisanja nekaj značilno ženskega – toplega, skrbnega in netekmovalnega. Goethe bi jim na to verjetno odgovoril, da je prav »večno žensko« v vsakem od nas to, kar stremi »v višino«. K temu bi dodal, da imajo vsi, ki tako mislijo – prav! Res, ko piše, je avtorica predvsem mati, levinja, ki se bori za svojega mladiča. Šele nato je diplomirana inženirka agronomije in ugledna televizijska novinarka. In v njenem pristopu ni čisto nič slabega ali napačnega. Kajti čeprav bralca nagovarja neposredno, na preprost in razumljiv način, in se zanaša predvsem na lastne izkušnje, ne zapada v naivnost, plitkost, čustvenost ali prilizovanje bralcu. Knjiga je napisana »toplo«, vendar avtorica ob tem nikjer ni izgubila stika z resničnim življenjem. Kar piše, ni privid, utopija, teoretiziranje ali zagovarjanje kakšnega načela, ki bi bilo morda uresničljivo v nekaterih okoliščinah, temveč to, kar je zanjo (in posredno za bralca) otipljiva resničnost, uresničena v njenem majhnem družinskem vrtu v Hrvaškem Zagorju.«

Kazalo knjige

Zanimive povezave:

Knjiga je že na voljo v spletni knjigarni eBesede.si

Žena inspiracija: Kornelija Benyovsky Šoštarić

Kornelija Benyovsky Šoštarić , Vrtlarica, 1. 4. 2012

Kornelija Benyovsky Šoštarić , Vrtlarica 2. 10. 2011